Intelekta

Sociologija ugotavlja, da spolne vloge in spolne norme vedno izhajajo iz neke konkretne družbeno ekonomske politične ureditve. Ta je v zadnjih desetletjih v zahodnih družbah oziroma na globalnem severu ali pa v liberalnih demokracijah doživljala velike spremembe. <p>Drugo polovico 20. stoletja je med drugim zaznamovala povojna obnova, razkol na vzhodni komunistični in zahodni kapitalistični blok, razvoj znanosti in tehnologije, pospešena urbanizacija, množičen vstop žensk na trg delovne sile, podaljševanje izobraževanja, razvoj cepiv za smrtonosne otroške bolezni, dostopnost zanesljive kontracepcije, sekularizacija in razvoj koncepta človekovih pravic. Skoraj štiri desetletja po padcu berlinskega zidu in koncu zgodovine, se spet dojajajo izjemne družbene spremembe, ki opa jih spremlja vse glasnejši diskurz o krizi moškosti. Ali to drži, je moškost res v krizi? Kaj pomenijo pozivi k vrnitvi v normalnost in k naravnim spolnim vlogam? Kakšne so v praksi vloge, ki jih v družbi zasedajo moški in ženske in kako na njih vpliva trenutna družbeno ekonomsko politična ureditev ter negotovosti, ki so prisotne na vseh področjih življenj? To bomo raziskovali v tokratni oddaji Intelekta, nekoliko več pozornosti bomo namenili spremembam očetovstva.</p> <p>Urška Henigman je odgovore poiskala pri treh sogovornicah. Dr. <a href="https://www.mirovni-institut.si/sodelavci/majda-hrzenjak/">Majda Hrženjak</a> raziskuje na Mirovnem inštitututu, prof. dr. <a href="https://www.fdv.uni-lj.si/obvestila-in-informacije/imenik-sodelavcev/pedagogi/kartica/alenka-svab/">Alenka Švab</a> in prof. dr. <a href="https://www.fdv.uni-lj.si/obvestila-in-informacije/imenik-sodelavcev/pedagogi/kartica/janja-vuga-bersnak/">Janja Vuga Beršnak</a> pa na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.</p>

Kako pomembno je za Združene države, da se večina svetovne nafte prodaja in kupuje v ameriških dolarjih, in ali je status dolarja kot svetovne rezervne valute v vse bolj multipolarnem svetu ogrožen?<p><strong>Iran</strong> se je na nedavne napade ameriške in izraelske vojske med drugim odzval tudi z zaprtjem strateško izjemno pomembe <strong>Hormuške ožine</strong>, skozi katero je še do pred kratkim potovalo več kot 20 milijonov sodov nafte dnevno oziroma kar petina svetovne naftne porabe. Vendar je <strong>Teheran</strong> kmalu začel razmišljati, da bi prehod skozi ožino selektivno dovoljeval nesovražnim ladjam, ki bi tranzitne takse in trgovanje z energenti poravnavale v kitajskih juanih, ne pa v ameriških dolarjih, v katerih sicer poteka velika večina svetovne trgovine z nafto. Ta strateška poteza Teherana pa ne deluje zgolj kot varnostni ukrep za zaščito lastnih prihodkov pred zahodnimi sankcijami, temveč pomeni tudi napad na geopolitični status dolarja. S prisilnim uvajanjem juana v samo osrčje svetovne energetske poti bi lahko namreč Iran poskusil spodkopati prevlado tako imenovanega petrodolarja, ki je nedvomno eden od temeljev ameriškega globalnega finančnega vpliva. Kaj torej sploh so petrodolarji, zakaj je za <strong>Združene države Amerike</strong> tako pomembno, da se nafta že pol stoletja kupuje in prodaja v njihovi valuti, kdaj se je ta sistem vzpostavil in kako bi se svet spremenil, če nastopi njegov konec, ki se zdi ob vedno šibkejšem in vse manj verodostojnem ravnanju Zahoda iz leta v leto in iz konflikta v konflikt bolj mogoč? To so nekatera od vprašanj, ki se jih bomo dotaknili v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo bančnika in ekonomista, dolgoletnega direktorja Slovenske investicijske banke <strong>Sibila Svilana</strong>, zgodovinarja in novinarja Dnevnika <strong>Gala Krizmaniča</strong> ter dr. <strong>Josipa Lučeva</strong> z zagrebške Fakultete za politične vede. Oddajo je pripravila Alja Zore.</p> <p>Foto: iranska naftna rafinerija Bandar Abbas, ki se nahaja prav v bližini Horuške ožine, Wikipedija</p> <p>Vabljeni tudi k poslušanju Intelekte o začetkih vzpostavitve dolarja kot rezervne valute:<a href="https://prvi.rtvslo.si/podkast/intelekta/49/175129463"> Brettonwoodski sistem ali kako se je svet začel vrteti okrog ameriškega dolarja</a>.</p>

Umetnost vojne mojstra Suna, znanega tudi pod imenom Sunzi, je klasično besedilo starodavne kitajske vojaške strategije, ki ohranja svojo vrednost tudi v današnjem času.<p>Nastalo je pred skoraj dvema tisočletjema in pol. To je bilo obdobje, ko so kitajski kulturni prostor skozi dolga stoletja definirale nenehne vojne, intrige in spletke med številnimi tekmujočimi državami, obenem pa ta čas velja za zlato obdobje kitajske misli. <strong>Umetnost vojne</strong> je v marsičem paradoksalen tekst, sočasno zagovarja najpodlejšo prevaro, če le-ta vodi k zmagi, ter se obenem vztrajno vrača k pozivom k miru.<br />V današnjem času, ko vse kaže, da spremljamo konec mednarodnopravnega sistema, ki je po drugi svetovni vojni zagotavljal sorazmerno stabilnost odnosov med državami po svetu, in se zdijo še včeraj trdna zavezništva vse bolj vprašljiva, vojne pa vse pogostejše, se ne zdi povsem odveč, če si nekoliko podrobneje pogledamo spoznanja mojstra Suna in druge lekcije iz obdobja vojskujočih držav ter preverimo, kako so današnji rivalstva videti skozi lekcije izpred dveh tisočletij in pol. Gostji v intelekti sta sinologinji <strong>prof. dr. Nataša Vampelj Suhadolnik</strong> ter <strong>doc. dr. Maja Veselič</strong> s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.<br />Foto: Glineni vojščaki iz grobnice prvega cesarja, ki je z združitvijo celotnega kitajskega kulturnega prostora zaključil obdobje vojskujočih se držav, vir: Wikipedia, By kevinmcgill from Den Bosch</p>

Filmi, dokumentarci, televizijske serije, podkasti, literatura. Ni ga medija, v katerem se ne bi pojavljala ena najbolj - za nekatere navdihujoča, za druge strašljiva - figura sodobnega časa – serijski morilec. Naj gre za medijsko, popkulturno ali literarno reprezentacijo, nas zanima ta ekstrem človeštva: kaj ga žene? Zakaj je postal pošast? Kako izbira žrtev? Kako ga bodo oziroma so ga ujeli? Statistično gledano, so serijski umori redki, medijsko gledano, pa nemalokrat zapolnjujejo prostor in čas ter seveda vse kotičke naše domišljije. Pri tem nas ne zanima kriminal kot dejanje, temveč gre tudi za potrebo po pripovedovanju zgodb o zlu. V oddaji Intelekta o tem, kako mediji in pop kultura konstruirajo naše zaznavanje o serijskih morilcih in zakaj so tako priljubljen narativni element, ki pritegne pozornost. <p>Gosti:<br />- <strong>doc. dr. Eva Vrtačič</strong> z oddelka za kulturologijo in centra za metodologijo in informatiko na Fakulteti za družbene vede (z dr. Karmen Šterk je napisala monografijo Serijska kultura, popularni morilec: serijski morilec v popularni kulturi),<br />- filozofinja in raziskovalka na Univerzi v Ljubljani <strong>dr. Jela Krečič</strong>,<br />-literarni zgodovinar, kritik, pisatelj in voditelj podkasta OBOD, v katerem s sovoditelji analizira žanrske vsebine, <strong>dr. Aljoša Harlamov</strong>.</p> <p>Foto: sir Anthony Hopkins kot Hannibal Lecter v filmu Ko jagenjčki obmolknejo iz leta 1991 (Wikipedia, poštena uporaba)</p>

V postnem času smo in predvsem za kristjane je to dragocen čas, celo sveti čas pravijo, je pa to tudi čas, ki je najbolj znan po odrekanju. Torej, odrekanju, odpovedi stvarem, ki nas zasužnjujejo. Lahko je hrana, lahko so socialna omrežja, spolnost, šport, odnosi. Vsak ve zase. Ali pa pravzaprav ne ve zares in je ravno zato postni čas lahko tako dragocen. Ker nam daje možnost, da z odpovedovanjem, odrekanjem, tudi pridobimo. Jasnost. Globlji vpogled, zavest o tem, česa smo zares lačni. Pod vsem tem pehanjem za ustrezanjem, produktivnostjo, maskami, – česa smo zares lačni? Predvsem v medsebojnih odnosih in v odnosu s sabo, seveda. V tokratni oddaji preizprašujemo to, kje vse pobegnemo v udobje, sebičnost, ki pa nas ne navdihuje, ne plemeniti, celo krni človečno v nas in nas dela neranljive, torej manj dovzetne tudi za dobro in lepo. Post in odpoved, tudi molitev, nimajo pomena, če ne mehčajo našega srca in nas ne naredijo bolj občutljive za bližnjega, so zapisali pri Slovenski Karitas v knjižici, ki naj bi bila v pomoč kristjanom, vsem, pravzaprav, v tem postnem času. Gosta avtorice in voditeljice oddaje Liane Buršič sta priznana imago terapevta, med prvimi pri nas, ki so uvedli imago terapijo, pristop osredotočen na razumevanje in poglabljanje odnosov med partnerji - Meta Tavčar in Rudi Tavčar (dipl. psiholog), tudi dolgoletna zakonca.

Uporaba klepetalnikov, ki jih poganja generativna umetna inteligenca, je zelo raznolika. V tokratni oddaji Intelekta nas bo zanimalo predvsem, kakšne so posledice antropomorfizacije teh orodij? Zakaj nekatere uporabnice in uporabniki v pogovorih s klepetalniki razvijejo prijateljska in ljubezenska čustva? Ali lahko klepetanje povzroči manije, psihoze in vodi v samomor? Kako prepoznati tvegane rabe? Se ekonomija pozornosti spreminja v ekonomijo navezanosti in kako preprečiti črne scenarije? Odgovore na vprašanja išče Urška Henigman s sogovorniki: - Nuša Detiček s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, - Hana Hawlina z Inštituta za kriminologijo in Filozofske fakultete Univerze v LJubljani in - Patrik Senica z Nacionalnega inštituta za javno zdravje in portala #to sem jaz. Če čutite hudo duševno stisko ali imate samomorilne misli, poiščite strokovno pomoč v organizacijah, ki nudijo neposredno pomoč. Lahko se obrnete na svojega osebnega zdravnika ali na: 112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč) 116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24 ur/dan) 116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro) https://medijimladih.si/

Leta 2024 – podatki za leto 2025 še niso znani – so zdravniki v Sloveniji predpisali že več kot 1.817.000 škatlic antidepresivov. <p>V Sloveniji po ocenah strokovnjakov približno <strong>7 odstotkov prebivalcev</strong> redno jemlje antidepresive. Za primerjavo – v Združenih državah Amerike že 11 odstotkov. V tokratni oddaji Intelekta raziskujemo, kako antidepresivi delujejo, kakšne izkušnje imajo ljudje z dolgotrajnim zdravljenjem in s kakšnimi izzivi se soočajo, ko pride čas za opuščanje zdravil. Osvetlili bomo tako osebne zgodbe kot strokovne poglede: od uporabnika, ki z nami deli svojo izkušnjo, do psihiatra, farmacevtke in klinične psihologinje, ki razložijo prednosti terapije z antidepresivi, neželene učinke in tveganja, ki jih prinese opuščanje terapije.</p> <p>Sodelujejo: <strong>47-letni Ljubljančan</strong> (uporabnik dnevnega centra ŠENT), prof. dr. <strong>Lucija Peterlin Mašič</strong> (Fakulteta za farmacijo v Ljubljani), klinična psihologinja <strong>Aleksandra Meško</strong> in psihiater <strong>Marko Saje</strong> (Psihiatrična klinika Ljubljana).</p> <p>Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)</p> <p>Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.</p> <p>Pomoč v primeru duševne stiske <a href="https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/pot-do-pomoci/pomoc-v-primeru-dusevne-stiske/">TUKAJ</a></p> <p>Nacionalni program duševnega zdravja (MIRA) <a href="https://www.zadusevnozdravje.si/">TUKAJ</a></p> <p>Društvo ŠENT <a href="https://www.sent.si/">TUKAJ</a></p> <p>Psihiatrična klinika Ljubljana <a href="https://www.psih-klinika.si/">TUKAJ</a></p> <p>Foto: Slika je simbolična/ Pixabay, jarmoluk, free to use</p>

Kaj dejansko pomenijo stotine milijard dolarjev, ki si jih lastijo najbogatejši, ter kako je prišlo do tega, da ima danes Elon Musk toliko premoženja, da bi moral povprečni ameriški delavec zanj varčevati celotno plačo kar 14 milijonov let? <p>Ob vseh medijskih podobah multimilijarderjev in njihovega razkošnega načina življenja je danes vsakomur jasno, da na svetu obstajajo posamezniki, ki zaradi svojega bogastva živijo življenja, ki so od naših oddaljena svetlobna leta. In vendar vse unikatne obleke, torbice in nakit, graščine z bazeni, zasebna letala, megalomanske poletne hišice na zasebnih otokih in bombastična poročna slavja, ki se bleščijo s fotografij novic pod rubriko »znani«, niti približno ne zarisujejo resnično vesoljskih dimenzij premoženja, ki si ga danes lastijo najbogatejši. Še več, če se ozremo na številke ocen njihovega premoženja, nam hitro postane jasno, da so čutno dojemljivi izrazi njihovega bogastva le drobtinica vsega, kar si ti ljudje dejansko lastijo. Kako si torej predstavljati okrog 850 milijard dolarjev najbogatejšega zemljana <strong>Elona Muska</strong>, dobrih 250 milijard dolarjev <strong>Larrya Pagea</strong> ali še vedno krepko čez 200 milijard <strong>Sergeya Brina</strong>, <strong>Marka Zuckerberga</strong>,<strong> Jeffa Bezosa</strong> in <strong>Larrya Ellisona</strong>? Koliko so te sicer hitro spreminjajoče se številke, ki valujejo v skladu s spreminjanjem borznih vrednosti podjetij, sploh nekaj, kar smo si zmožni zamisliti? Ter kako smo prispeli do situacije, v kateri ima 12 najbogatejših enako premoženja kot revnejša polovica človeštva in lahko s svojim bogastvom ne le kupijo prav vse, kar si morejo zamisliti, ampak uveljavljajo tudi svojo politično moč ter krojijo naša življenja? To so nekatera od vprašanj, ki se jim posvečamo v tokratni Intelekti. Gostje so dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine <strong>Neven Borak</strong>, docent na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo dr. <strong>Tej Gonza</strong> ter kognitivni znanstvenik dr. <strong>Florian Klauser</strong>. Oddajo je pripravila Alja Zore.</p> <p>Foto: Najbogatejši zemljan Elon Musk v Ovalni pisarni v Beli hiši, Wikipedija, javna last</p>

Leta 2024 je bilo v Evropsko unijo uvoženih približno 4,6 milijarde izdelkov nizke vrednosti, je lani objavila Evropska komisija. To je dvakrat toliko kot leta 2023 in več kot trikrat toliko kot leta 2022. Od teh 12 milijonov paketov na dan jih je bilo več kot 90 odstotkov iz Kitajske. Med paketi prednjačijo tisti s spletnih platform Temu in Shein. Ravno agresivno in intenzivno oglaševanje in bizarno nizke cene so pripomogli k temu, da večina ljudi Temu pozna, čeprav pri tem spletnem trgovcu sploh ni nakupovala. Ljudje se kar naenkrat odpravljajo na množičen lov za cenenimi izdelki in svoje najdbe tudi ponosno delijo. Kje drugje kot na družbenih omrežjih. Ko plen postanejo ultrapoceni izdelki, vprašanje kakovosti niti ni več pomembno. Današnje potrošništvo je na točki, ki je že davno presegla temeljno človeško nujo in potrebo. Nakupujemo preprosto zato, ker lahko, ne zato, ker nekaj potrebujemo. Ko se je svet v času koronavirusne bolezni preselil na splet, je tudi to postala naša prevladujoča nakupovalna izkušnja. Računalniki, predvsem pa naši prenosni telefoni, so postali hitra vstopna točka v svet potrošništva. Naj bodo to ciljno usmerjeni oglasi, objave prijateljev ali celo vplivnežev, ki svojim sledilcem predvsem v videu prikažejo veliko količino nakupljenih izdelkov, ki jih – tako pravijo oni – preprosto moramo imeti. Se nam dogaja tako imenovana temu-izacija potrošništva, ko količina izpodriva kakovost? <p>Gosti:<br />-kulturolog, urednik in raziskovalec dr. <strong>Blaž Kosovel</strong> <br />-docentka dr. <strong>Zhonghui Ding</strong> z ljubljanske Ekonomske fakultete<br />-socialni psiholog dr. <strong>Žan Lep</strong> z ljubljanske Filozofske fakultete in Pedagoškega inštituta</p>

Zdi se, da se bo, če se seveda že ni, klubu nespornih svetovnih velesil 21. stoletja – torej ZDA, Kitajski in Rusiji – vsak hip pridružila še Indija<p>Indija je od leta 2023 država z največ prebivalci na svetu. Ponaša se s petim največjim gospodarstvom, ki, zahvaljujoč predvsem razmahu storitvenih, farmacevtskih in visokotehnoloških industrij, zdaj že lep čas raste s skoraj 7-odstotno letno stopnjo. Obenem se zdi vlada v New Delhiju diplomatsko sila spretna, saj uspešno zasleduje lastno, avtonomno zunanjo politiko. Čeprav je članica Šanghajske skupine za sodelovanje in BRICS-a, dveh mednarodnih organizacij, v katerih ima najbrž največjo težo beseda Kitajske, z Združenimi državami vendarle uspešno sodeluje v kontekstu t. i. Quada, štirilateralne varnostne povezave, ki vključuje še Japonsko in Avstralijo. Prav pred nedavnim je, kot vemo, podpisala tudi prostotrgovinski sporazum z EU, od Rusije pa navkljub negodovanju Bruslja in Washingtona še naprej kupuje poceni energente in vojaške tehnologije. In ko smo že pri orožju: po ocenah strokovnjakov Indija premore slabih 200 jedrskih konic.</p> <p>Ali vse to pomeni, da jo že moramo postaviti ob bok Združenim državam Amerike, Ljudski republiki Kitajski in Ruski federaciji? Ali pa Indija vendarle še ni čisto prava velesila 21. stoletja? In če ni – kaj pravzaprav ovira njen vstop v klub najmočnejših? – Odgovore smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili nekdanjo veleposlanico Republike Slovenije v Indiji, <strong>Darjo Bavdaž Kuret</strong>, pa ekonomista <strong>Saša Šmigića</strong>, strokovnjaka za kitajske in indijske trge pri družbi Generali Investments, ter našega radijskega kolega, poznavalca mednarodnih odnosov, <strong>dr. Tomaža Gerdena</strong>.</p> <p><br />Foto: Skorge / Pixabay</p>

Kaj se zgodi, ko za bolezen, s katero se rodi otrok, ni zdravila? <p>Ko se je pred petimi leti rodil deček Urban, zdravila za njegovo redko gensko bolezen ni bilo. Njegova <strong>mama Špela</strong> se je v želji po pomoči svojemu otroku in vsem drugim otrokom z isto boleznijo povezala z zdravniki, raziskovalci in strokovnjaki iz vsega sveta, da bi razvili novo zdravilo, ki bi Urbanovo bolezen pozdravilo, izboljšalo ali vsaj ustavilo. Uspelo ji je! Iz osebne stiske je nastal projekt, ki je privedel do razvoja <strong>zdravila Urbagen</strong> — enega redkih na svetu, razvitih brez sodelovanja velike farmacevtske družbe. Zgodba o pogumu, sodelovanju in vprašanju, kako danes nastajajo zdravila za redke bolezni, je zgodba tokratne Intelekte. Foto: UKC Ljubljana</p> <p>Sodelujejo: Urbanova mama dr. <strong>Špela Miroševič</strong> (Fundacija CTNNB 1), njegov nevrolog prof. dr. <strong>Damjan Osredkar</strong> (Pediatrična klinika Ljubljana), vodja raziskovalne skupine, ki je razvila samo zdravilo, prof. dr. <strong>Leszek Lisowski</strong> (CMRI Sydney) in raziskovalec, ki se je projektu pridružil že na samem začetku, dr. <strong>Duško Lainšček</strong> (Kemijski inštitut Ljubljana). </p> <p>Fundacija CTNNB 1 <a href="https://ctnnb1-foundation.org/domov/">TUKAJ</a></p> <p>Foto: Deček Urban po prejemu zdravila/ UKC Ljubljana</p>

V času, ko naš pogled na svet prek zaslonskih tehnologij usmerjajo lastniki spletnih gigantov, ki jim gre za dobičke in rast, ne glede na posledice, težko z zaupanjem in optimizmom opazujemo udomačitev rabe generativne umetne inteligence v vsakdanja življenja ljudi. Tokrat se bomo v oddaji Intelekta spraševali, kako se ob tem spreminjata branje in pisanje – praksi, ki se ju naučimo v najzgodnejših letih izobraževanja, saj sta temelj za spoznavanje, razumevanje in kritično mišljenje. Ali drvimo v nepismeno družbo? Urška Henigman je pred mikrofon povabila strokovnjakinje: - filozofinja in kognitivna znanstvenica prof. dr. Olga Markič, - predavateljica in raziskovalka velikih jezikovnih modelov prof. dr. Špela Vintar, - raziskovalka branja izr. prof. dr. Ana Vogrinčič Čepič.

Hrana se res dotika vsega. Odnos do prehrane pa sega globoko v človekovo osebnost. Pri prehranjevanju nikoli ne gre samo za potešitev lakote, ampak tudi izraz, kako smo se naučili gledati na svet. Resda jemo, zato, da živimo, vendar je tudi obilje trenutkov, načinov in priložnosti, v katerih živimo, zato, da jemo (Claude Levi -Strauss). Pomembnost hranilne vrednosti zaužite hrane je tako neprimerljivo manjša od pomembnosti njene simbolne vrednosti. In, če je ne delimo z drugimi, tako pojasnjuje nauk stare brahmanske teologije, ubijemo njeno bistvo. Zdi se, da ukvarjanje s hrano in kuhanje, še nikoli ni bilo tako priljubljeno in izpostavljeno in pomembno, kot je v dobi, ki jo živimo. Hrana kot življenjski slog, torej. O tem smo tokrat govorili v Intelekti. Z nami so bili gostje: - mag. Jernej Ogrin - inženir prehrane, prehranski svetovalec in ustanovitelj podjetja Zadnja dieta - Mario Sambolec - trener in nutricionist z več mednarodno priznanimi licencami s področja coachinga, prehranskih in vadbenih znanosti, ustanovitelj in vodja podjetja Feelgood, pod okriljem Fitnes Zveze Slovenije predava in izobražuje trenerje, športne delavce ter prehranske svetovalce - dr. Ajda Urbas - specialistka interne medicine iz ZD Koper, tudi predsednica društva Sladko na kratko, društva za ozaveščanje o zdravem življenjskem slogu in preprečevanju sladkorne bolezni

O zagatah evropskih poskusov strateške avtonomije v senci Združenih držav in Kitajske<p><strong>Evropska unija</strong>, ki je v osnovi nastala kot gospodarska skupnost zahodnoevropskih držav, nedvomno ni ena tistih političnih tvorb, ki bi se razvile v goreči želji njenih prebivalcev po vzpostavitvi suverenosti evropskega kontinenta, ki je bil v tistem času tako in tako v veliki meri razdeljen na vplivni sferi <strong>Združenih držav</strong> in <strong>Sovjetske zveze</strong>. Zato morda ni nenavadno, da iz Bruslja tudi več kot pol stoletja za tem, že v 21. stoletju, ni bilo slišati veliko razmislekov o evropski avtonomiji od svetovnih velesil, pa naj je šlo za gospodarsko in energetsko odvisnost od <strong>Kitajske</strong> in <strong>Rusije</strong> ali pa za tehnološko, gospodarsko, tako rekoč popolno vojaško in v veliki meri tudi politično-strateško odvisnost od Združenih držav.<br />In vendar so v preteklih nekaj letih spričo političnih premikov na vseh celinah tudi evropski voditelji morali začeti razmišljati o tem, kakšno vlogo lahko Evropa sploh igra v svetu velesil, ki so ji vedno manj samoumevno naklonjene in od katerih je odvisna na tako rekoč vseh področjih. Če je razmislek o strateški avtonomiji skozi vojno v Ukrajini in vedno manj rožnate odnose z ZDA nenazadnje le prišel v ospredje razmislekov v Bruslju, pa to seveda še ne pomeni, da je ta avtonomija na dosegu roke. Kakšnim miselnim premikom smo priča in koliko so želje po vojaški, gospodarski, tehnološki in politični suverenosti sploh uresničljive v evropskih državah, ki imajo vsaka svoje partikularne gospodarske in politične interese, ki so tehnološko marsikje v zaostanku, ki so dolga leta zanemarjale aktivno industrijsko politiko, ki v evropski komisiji nimajo najbolj učinkovitega in še manj legitimnega vodstva in imajo na svojih tleh na tisoče ameriških vojakov? To so nekatera od vprašanj, ki se jih bomo dotaknili v tokratni intelekti, ko pred mikrofonom gostimo filozofa in politologa dr. <strong>Sašo Furlana</strong> z ljubljanske Filozofske fakultete ter dr. političnih znanosti <strong>Jašo Veselinoviča</strong>, podoktorskega raziskovalca na Svobodni univerzi Amsterdam. Oddajo je pripravila Alja Zore.</p> <p>foto: Pixabay</p> <p> </p>