Pred strašno odprtimi vrati Postave - Kafka in sodobni človek

Albert Camus: »Usoda in mogoče tudi veličina Kafkovega dela je v tem, da pušča odprte vse možnosti in nobene ne potrjuje.«<p>V romanih in kratkih zgodbah <strong>Franza Kafke</strong>, ki pogosto tematizirajo zapleteno, skrivnostno, celo nedoumljivo delovanje birokracije, se tako mojstrsko prepletajo in vzajemno dopolnjujejo občutki tesnobe, krivde, odtujenosti, jalovosti in nesmisla, da je &ndash; v pridevni&scaron;ki obliki &raquo;kafkovski&laquo; &ndash; njegov priimek navsezadnje postal nekak&scaron;en sinonim za moderno dojemanje sveta. Je torej Kafka, od čigar smrti je 3. junija minilo natanko sto let, pravzaprav osrednji avtor svetovne literature 20. stoletja? In če to drži, zakaj proza tega pisatelja, ki se je julija leta 1883 rodil v Pragi nem&scaron;ko govorečim star&scaron;em judovskega rodu, nagovarja bralke in bralce celo danes, ko pa smo vendar že globoko zakorakali v 21. stoletje? Kaj nam, drugače rečeno, sporočajo Kafkovi romani, kot so <em><strong>Amerika</strong></em>, <em><strong>Proces</strong> </em>in <em><strong>Grad</strong></em>, pa kratke zgodbe, kot so <em><strong>Preobrazba</strong></em>, <em><strong>Sodba</strong></em>, <em><strong>Gladovalec</strong> </em>in <em><strong>V kazenski koloniji</strong></em>, da se jih ne naveličamo brati? &ndash; To so vpra&scaron;anja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa <strong>dr. Mladena Dolarja</strong> ter <strong>dr. Vaneso Matajc</strong> in <strong>dr. Vida Snoja</strong>, komparativista, ki predavata na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete.</p> <p>Foto: skice, ki jih je narisal Franz Kafka (Wikipedia, javna last)</p>