Intelekta

Fotografske podobe nas spremljajo vsak dan, živimo v družbi preplavljeni s podobami. In te podobe nam zavestno in nezavedno oblikujejo misli, občutja, tudi življenjske nazore in izbire. Večina te vizualne, fotografske hiperprodukcije je brez globljega smisla, brez refleksije, brez neke dodane vrednosti, ki bi osmišljala humanistično držo pri posamezniku. In družbi. A vendarle obstajajo podobe, ikonične fotografije, ki s svojo sporočilnostjo in močjo sežejo dlje in globlje in lahko spreminjajo zavest družbe in celo preusmerijo tok zgodovine. Katere so, te ikonične fotografije, imajo tudi v tem hektičnem in desenzibiliziranem času, ki ga živimo, še moč dramila? O tem se je avtorica in voditeljica Liana Buršič pogovarjala z gostoma v tokratni Intelekti, pa tudi o meji, cenzuri in etosu, ko fotografiramo ljudi in dogodke, o družbeno angažirani fotografiji in o tem, kaj s fotografijo sploh želimo sporočiti soljudem in svetu ter manku senzibilnosti ob gledanju. Fotografija priča o življenju, daljnem in bližnjem, vsekakor je močno orodje, prav tako kot tisti, ki gleda skozi to tretje oko – fotograf. Ali kot je rekla znamenita ameriška fotografinja, Dorothea Lange, ki je zaslovela s svojo serijo fotogafij migrantske matere, posnete v času velike gospodarske krize – fotoaparat je orodje, ki uči ljudi, kako gledati, videti tudi brez fotoaparata. Gosta: - Manca Juvan, mednarodno priznana fotografinja, zaposlena na ZRC SAZU-ju, Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, na oddelku za multimedijo - Dr. Uroš Hočevar, fotograf, docent na VIST-u, Fakulteti za aplikativne vede, na oddelku za fotografijo, tudi ustanovitelj Inštituta kolektiff Foto: "Čakajoč na popis", Matic Zorman, World Press Photo 2016, 1. nagrada, portret (izsek objavljen z dovoljenjem avtorja)

Predsodki in stigmatizacija ne pripomorejo k rešitvi problema <p>Svetovna zdravstvena organizacija je marca sporočila, da je na svetu debelih že več kot milijarda ljudi – debel je torej že vsak osmi človek; samo v Sloveniji približno 400.000 (po oceni NIJZ). "Osupljivo število ljudi živi z debelostjo," je dejal glavni avtor analize, ki jo je objavila znanstvena revija Lancet. Pri Svetovni zdravstveni organizaciji so ob tem poudarili, da smo mejnik presegli prej, kot so pričakovali – to je leta 2030.</p> <p><br />Kdo je kriv? Kje tiči razlog? Ali je vzrok v tako imenovanem debelilnem okolju, ki nas sili v nezdrave izbire? Kakšno vlogo imajo pri epidemiji debelosti geni, hormoni, sladke pijače, procesirana hrana, gibalna neaktivnost, sedeč življenjski slog? Ali trend sploh še lahko zaustavimo, ali gre za začaran krog, za spiralo brez konca?</p> <p><br />O teh vprašanjih v Intelekti razpravljajo pediatrinja dr. <strong>Irena Štucin Gantar</strong> iz Bolnišnice za otroke s Šentvida pri Stični, mlada raziskovalka <strong>Kaja Kranjc,</strong> magistrica inženirka prehrane z Biotehniške fakultete v Ljubljani, profesor športne vzgoje dr. <strong>Gregor Starc</strong> s fakultete za šport in pediater dr. <strong>Primož Kotnik</strong> z ljubljanske Pediatrične klinike.</p> <p>Kako je zdravilo za sladkorno povzročilo revolucijo pri zdravljenju debelosti <a href="https://prvi.rtvslo.si/podkast/intelekta/49/175052069">TUKAJ</a></p> <p>S sogovornicami in sogovornikoma smo se prejšnji teden na Biotehniški fakulteti v Ljubljani udeležili 7. Simčičevega simpozija z naslovom Debelost kot izziv moderne družbe, ki je problematiko prav tako osvetlil z različnih zornih kotov. Posnetek simpozija o debelosti <a href="https://www.youtube.com/live/VkuHQimQPro">TUKAJ</a></p>

Kljub temu da so prepiri o tem, kako visoke davke naj imamo, koliko neenakosti je dopustne v naših družbah ter kakšna mora biti vloga države v naših gospodarstvih, nenehno predmet naših političnih razprav, le malo poznamo mislece, ki so postavili temelje nekaterim od prevladujočih ekonomskih ideologij in oblikovali ključne miselne okvire, znotraj katerih sploh razmišljamo o tovrstnih vprašanjih. V tokratni Intelekti se bomo podali na začetek tega, kar v zadnjih desetletjih imenujemo »neoliberalizem« in se posvetili avstrijsko-britanskemu ekonomistu in političnemu mislecu Friedrichu Hayeku, ki je bil v preteklem stoletju eden glavnih zagovornikov prostih trgov, ekonomske neenakosti in skorajda popolnega umika države iz gospodarstva, njegova dela so izpričano brali pomembni konservativni politiki od Margaret Thatcher do Ronalda Reagana, še leta 2010 pa se je njegova znamenita uspešnica Pot v hlapčevstvo v nekem trenutku znašla na vrhu najbolj prodajanih knjig pri največjem spletnem prodajalcu. O tem, kakšna je bila Hayekova ne le ekonomska, ampak tudi družbena misel, kakšen vpliv je imela na svet, ki ga živimo in kako jo lahko ocenjujemo danes, se bomo točno 50 let po njegovem prejemu Nobelove nagrade za ekonomijo pogovarjali z dr. ekonomskih znanosti in znanosti s področja zgodovine Nevenom Borakom, ekonomistom dr. Anžetom Burgerjem s Katedre za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in dr. Aljošo Kravanjo z Oddelka za filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Friedrich Hayek, Wikipedija (javna last)

Ali lahko človek, ki sedi za mizo v Ovalni pisarni, res premika gore v ameriški notranji in zunanji politiki ali pa je, nasprotno, zgolj klavrna lutka v rokah različnih lobijev ter zakulisnih interesnih skupin?<p>Ameriške volitve so pred vrati in ves svet se sprašuje, kdo se bo po njih vselil v Belo hišo – <strong>Donald Trump</strong> ali <strong>Kamala Harris</strong>? Ampak: zakaj natanko naj bi bilo to tako pomembno? – Nekateri pravijo, da seveda zato, ker je voditelj Združenih držav najmočnejši človek na planetu. Pristojnosti in pooblastila, s katerimi razpolaga ameriški predsednik, naj bi pač bili tolikšni, da lahko ta, ki funkcijo opravlja, tako v notranji kakor zunanji politiki navsezadnje premika gore … Pa to drži? – V tem kontekstu najbrž ne gre spregledati vseh tistih glasov, ki že leta zatrjujejo, da je v resnici vse čisto drugače in da ameriški predsednik ne odloča o ničemer, saj da je le nekakšna lutka v rokah različnih interesnih skupin in lobijev, od bankirskega do orožarskega.</p> <p>Kdo ima, skratka, prav? Kolikšna je realna politična moč, ki jo vihti človek, ki sedi za mizo v Ovalni pisarni? Je ta moč odvisna od individualnih kvalitet predsednika oziroma predsednice? In kako se je moč funkcije spreminjala skozi čas? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo politologinjo in predavateljico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, <strong>dr. Danico Fink Hafner</strong>, pa diplomata, nekdanjega ambasadorja Republike Slovenije v Washingtonu, <strong>Romana Kirna</strong>, ter, ne nazadnje, zgodovinarja, našega radijskega kolega, novinarja in urednika, <strong>dr. Tomaža Gerdena</strong>.</p> <p> </p> <p>Foto: Mount Rushmore, spomenik v Južni Dakoti, ki je pod vodstvom kiparja Gutzona Borgluma nastal med letoma 1927 in 1941 in prikazuje obraze štirih ključnih predsednikov ZDA: Georgea Washingtona, Thomasa Jeffersona, Theodorja Roosevelta ter Abrahama Lincolna (Thomas Wolf / Wikipedija)</p>

Dezinformacije so postale stalne spremljevalke dogajanja v svetu; srečamo jih pri volilnih kampanjah, pri informacijah o dogajanju na vojnih območjih ter pri vrsti drugih dogodkov, od velikih do zelo lokalnih. Poleg tega bo vsaka ciljna skupina deležna svoje, po meri ukrojene pošiljke dezinformacijskih vsebin. A ta vseprisotnost med seboj pogosto tudi nasprotujočih si dezinformacij prav nič ne zmanjšuje njihovega učinka. Ne glede na to, kako očitne ali celo absurdne so, se zdi, da jim nekako kar ne zmoremo stopiti na prste. Zakaj? <p>Smo se morda resničnosti preprosto naveličali? Po stoletjih vladavine racionalnosti in poudarjanja ključne vloge znanja in izobraževanja za doseganje t. i. družbenega napredka se včasih zdi, da je tej strategiji zmanjkalo nagovorne moči. Ali pa je, po drugi strani, resničnost postala tako temačna in neobetavna, da se ji skušamo na različne načine izogniti, tudi z močnejšim zatekanjem v alternativne resničnosti?<br />Od kod pravzaprav izvirata moč in vpliv dezinformacij, zakaj številne strategije boja proti njim nimajo pravega učinka, in kakšen je njihov širši vpliv na današnjo družbo, bodo v današnji Intelekti razmišljali filozofinja <strong>doc. dr. Jela Krečič</strong> s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, <strong>prof. dr. Igor Vobič</strong> s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in direktor zavoda Državljan D, ki se posveča človekovim pravicam v informacijski družbi, <strong>Domen Savič</strong>.</p>

Gradnja z zemljo v zadnjih letih ponovno doživlja zagon. Vse več projektov zasleduje cilj zniževanja ogljičnega odtisa, ki je pri gradnji z uporabo sodobnih materialov izjemno visok. Zemlja, nasprotno, predstavlja gradbeni material z enim najnižjih ogljičnih odtisov. Še več, navdušenci nad tovrstno gradnjo govorijo celo o zdravih hišah. Ilovico lahko mešamo z različnimi organskimi ali anorganskimi primesmi, ki izboljšujejo njene lastnosti. <p>V tokratni Intelekti boste slišali dva ločena pogovora. Arhitekt <strong>Matevž Granda</strong> iz revije Outsider bo spregovoril o njihovem odmevnem projektu, ki ga izvajajo v Centru za gradnjo z zemljo v Dobravi pri Škocjanu na Dolenjskem, arhitekt <strong>Robert Veselko</strong>, eden od pionirjev gradnje z zemljo pri nas pa bo spregovoril o praktičnih vidikih, ki spremljajo ta način gradnje.</p>

Polarizacija in radikalizacija sta postali prevladujoča poslovna modela v ekonomiji pozornosti, vplivnice in vplivneži pa vse bolj razlagajo kaj misliti in ne več kaj kupiti. Če je bil splet nekoč prostor, kjer so se anonimni pripadniki spletnih subkultur cinično in ironično odzivali na aktualno dogajanje, so napadi, grožnje, sovražna, mizogina in rasistična retorika ter pozivi k vrnitvi v tako imenovano normalnost vse drugo kot ironični memi in trolovsko zbadanje. Kakšne so posledice tega? To vsaka s svojega zornega kota raziskujejo Leja Markelj, Tinca Lukan in Chiara Perin. Pred mikrofon jih je povabila Urška Henigman, ki je pripravila tokratno oddajo Intelekta.<p><a href="https://emka.si/products/ubijte-vse-normalneze-problemi-7-8-2020-sub-1">Angela Nagle: Ubijte vse normalneže</a></p> <p><a href="https://www.modrijan.si/knjigarna/branje1/i_447_v-temi">Julija Ebner: V temi</a></p> <p><a href="https://emka.si/products/going-mainstream-9781804183151">Julja Ebner: Going mainstream</a></p> <p><a href="https://www.mirovni-institut.si/projekti/aktiviranje-nenasilnih-moskosti-carmia/">Carmia</a></p> <p><a href="https://www.mirovni-institut.si/sodelavci/leja-markelj/">Leja Markelj</a></p> <p><a href="https://www.tiktok.com/discover/tinca-lukan">Tinca Lukan </a></p> <p><a href="https://unimi.academia.edu/ChiaraPerin">Chiara Perin</a></p> <p><a href="https://brill.com/display/title/63132">Digital Fissures - Bodies, Genders, Technologies</a></p>

Kako je videti lastništvo zaposlenih danes, kakšne so razsežnosti tega pojava in zakaj se podpora tvorstnim podjetjem pojavlja tako med levimi kot med desnimi politiki?<p>Ob omembi podjetij, ki jih imajo v lasti zaposleni, verjetno večina <strong>Slovencev</strong> bodisi z nezaupljivim posmehom bodisi z nostalgično melanholijo pomisli na družbeno lastnino in samoupravljanje v nekdanji <strong>Jugoslaviji</strong>. In vendar danes ta ideja živi v precej drugačnih oblikah, in to ne le v kakšni od preostalih samooklicanih socialističnih držav, ampak kar v zahodnih centrih kapitalističnega razvoja, denimo v <strong>Združenih državah Amerike</strong>,<strong> Veliki Britaniji</strong>,<strong> Kanadi</strong> in <strong>Nemčiji</strong>, pa v <strong>Italiji</strong>, v <strong>Španiji</strong> in na <strong>Danskem</strong>, lastništvo zaposlenih pa se pojavlja tudi v slovenskih podjetjih in naša vlada je ravno nedavno potrdila izhodišča za zakon o lastniški zadrugi delavcev.<br />Od kod torej razmah ideje, ki se je verjetno marsikomu zdela pokopana s padcem berlinskega zidu? Kako je videti solastništvo delavcev danes? Zakaj se podjetja odločajo zanj in kakšne prednosti ter težave jim prinaša? Ter zakaj ideje o solastništvu zaposlenih dobivajo vedno več podpore tako med desnimi kot med levimi politiki, tovrstna podjetja pa so začela zanimati celo nekatere večje finančne vlagatelje? To so nekatera od vprašanj, o katerih bomo razpravljali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo predstavnika dveh podjetij v lasti zaposlenih: <strong>Primoža Kokalja</strong>, direktorja <strong>Etikete</strong> v Žireh, ki so jo delavci odkupili že v času privatizacije in <strong>Sašo Muhič Pureber</strong> iz podjetja <strong>Inea</strong>, ki je nedavno pa prešlo v nov model solastništva zaposlenih. Pri pogovoru bosta sodelovala tudi <strong>dr. Tej Gonza</strong>, ekonomist in raziskovalec na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, in <strong>Kosta Juri</strong>, vodja raziskovalnega oddelka na Inštitutu za ekonomsko demokracijo. Oddajo je pripravila Alja Zore.</p> <p>foto: Pixabay</p>

Kako trajne so pravzaprav bile spremembe v poljih politike, življenjskega sloga in celo delovnih praks, ki so se v 60. in 70. letih 20. stoletja zgodile pod praporom rockovske glasbe?<p>Saj je težko verjeti, a 26. julija bo <strong>Mick Jagger</strong> dopolnil 81 let. <strong>Paul McCartney</strong> je 82. svečko na rojstnodnevni torti upihnil junija, <strong>Bob Dylan</strong> pa jih ima celo že 83. Ni kaj, bogovi rocka so se postarali. In čeprav so tako njihovi koncerti kakor nove studijske plošče še vedno razprodani, se zdi čas kar primeren, da povlečemo končno bilančno črto pod glasbeno revolucijo, ki so jo omenjeni glasbeniki pa tudi njihovi že pokojni vrstniki – od <strong>Janis Joplin</strong> in <strong>Tine Turner</strong> do <strong>Jimija Hendrixa</strong> in <strong>Davida Bowieja</strong> – sprožili v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja.</p> <p>Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, ali klasični rock sploh še navdihuje ustvarjalke in ustvarjalce, ki danes kraljujejo na vrhovih lestvic popularne glasbe – od ameriške megazvezdnice <strong>Taylor Swift</strong> do kraljev korejskega popa, skupine <strong>BTS</strong>? Zanimalo nas je tudi, kako trajne so pravzaprav bile spremembe v poljih politike, življenjskega sloga in celo delovnih praks, ki so se zgodile pod praporom rockovske glasbe? No, navsezadnje pa smo se tudi vprašali, ali je v sodobni, heterogeni, razsrediščeni in digitalizirani kulturni krajini glasba še naprej tisti ključni kulturno-umetnostni fenomen, ob katerem glavnina mladih odrašča, se pravi: išče svoj, od staršev in tradicije neodvisen vrednostni sistem oziroma pogled na svet?</p> <p>Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja sta nam pomagala iskati naša tokratna gosta: antropolog, predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, <strong>dr. Rajko Muršič</strong>, ter sociolog kulture, predavatelj na Oddelku za sociologijo iste visokošolske ustanove, <strong>dr. Jože Vogrinc.</strong></p> <p> </p> <p>Foto kolaž: <br />- Paul McCartney, med koncertom v Sao Paolu, 2019 (Cecioka /Wikipedia)<br />- Mick Jagger, med koncertom v Londonu, 2022 (Ralph_PH / Wikipedia)<br />- Bob Dylan, med koncertom v Vitoria-Gasteizu, 2010 (Alberto Cabello / Wikipedia)</p>

Zadnje tedne je javnost razburjalo dogajanje okrog napovedanega koncerta Magnifica v ljubljanskem parku Tivoli. Zavod RS za varstvo narave ni izdal soglasja za izvedbo koncerta na izbrani lokaciji, koncertu pa ostro nasprotuje tudi več kot 130 krajinskih arhitektov, urbanistov in biologov. Kot navajajo v javnem pismu, bo večtisočglava množica ljudi skupaj z vozili in ureditvami, potrebnimi za izvedbo koncerta, poškodovala življenjsko okolje rastlin, živali in gliv ter nepovratno prizadela tudi nekatere od naravnih prvin na tem območju. Ti dogodki jasno kažejo, da bi morali upravljanju z javnim prostorom nameniti več pozornosti, časa in premisleka. Demokratičnost procesa, usklajevanje različnih pogledov ter vključujoče sprejemanje odločitev bi morale biti osnove urejanja prostora. Intelekto pripravlja Miha Žorž.

V letu, ko mineva 100 let od prve zlate olimpijske medalje, ki jo je Leon Štukelj dosegel v mnogoboju, bo na poletne olimpijske igre v Pariz odpotovalo največ slovenskih športnikov do sedaj. S svojimi uspehi nas razveseljujejo v številnih, tudi ekipnih športih. Slovenci smo ponosni na to, da smo glede na število prebivalcev v samem vrhu osvojenih kolajn, tudi sicer pa smo Slovenci športno precej aktiven narod. Kje so razlogi za uvrstitve naših športnikov na velika tekmovanja, na zmagovalne odre in olimpijske igre? Kakšna je povezava med organiziranostjo športa v šolah in klubih ter vrhunskimi dosežki športnikov? Kakšen odnos ima do športa in športnikov država? In zakaj strokovnjaki s Fakultete za šport opozarjajo, da brez sistemskih sprememb na področju športa v šolah čez deset let ne bomo več imeli za koga navijati? <p>Odgovore smo iskali v tokratni Intelekti, gosti so bili: dr. Uroš Mohorič, direktor za šport pri Olimpijskem komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez; Gašper Plestenjak, Zavod za šport RS Planica, in prof. dr. Gregor Starc s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani, vodja nacionalnega sistema meritev športnovzgojnega kartona. </p>

»Smisel arhitekture ni samo sebi namen, zato mora v vseh obdobjih izražati duhovno stremljenje ljudi ter njihovo stopnjo kulturne zavesti.« To modrost in hkrati svoj modus operandi je izrekel, zapisal Ivan Vurnik, eden naših največjih arhitektov, ki pa ne glede na to, da je izhajal iz prve generacije visokošolsko izobraženih slovenskih arhitektov, ki so se šolali na Dunaju, ne glede na to, da je bil leta 1919 soustanovitelj oddelka za arhitekturo na ljubljanski univerzi, da je pionirsko vpeljal nacionalni slog v arhitekturo pri nas, človek raznolikih sposobnosti in vsestranski tudi kot urbanist, oblikovalec, pedagog, raziskovalec, ne glede na vse to, vse, kar je Vurnik zapustil materialno in simbolno, duhovno, še vedno živi v senci njegovih prav tako velikih kolegov arhitektov kot so Plečnik, Fabiani, Ravnikar. V tokratni Intelekti, ob 140. obletnici Vurnikovega rojstva, smo zato osvetlili življenje in delo tega arhitekta, ki je tako vsestransko, tudi z ukvarjanjem in preizpraševanjem socialne gradnje, zaznamoval slovensko arhitekturo in urbanizem. Avtorica in voditejica oddaje je v studio 1. programa nacionalnega radia povabila sogovornike : Barbaro Viki Šubic, arhitektko, vodjo Centra arhitekture Slovenije, dr. Boga Zupančiča, arhitekturnega zgodovinarja, muzejskega svetnika v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in Katarino Čakš, arhitektko, raziskovalko in asistentko na Fakulteti za arhitekturo, Univerze v Ljubljani.

Medtem ko vse večji delež naših življenj poteka prek spleta in je tehnologija kos vse bolj zahtevnim nalogam, postaja vprašanje uporabe biometričnih podatkov vse bolj relevanten del širše zgodbe današnjega zbiranja in obdelave digitalnih podatkov. Konec koncev svojega obraza, prstnih odtisov, šarenice, pa tudi načina tipkanja ali hoje ne moremo kar spremeniti, zato utegne prav biometrija v dobi umetne inteligence postaviti temelje novih oblik nadzora.<p>Evropska unija je sicer glede uporabe in varovanja biometričnih podatkov verjetno najbolj zadržan in previden konec sveta, pa vendar bodo na olimpijskih igrah v Parizu uporabljali tudi biometrične tehnologije za prepoznavo in sledenje oseb, da bi zagotovili boljši nadzor nad množicami športnih navdušencev, ki se bodo to poletje zgrnile v francosko prestolnico.<br />Kaj prinaša vse bolj razširjena raba biometričnih podatkov v digitaliziranem svetu in kje so ključne pasti, so v tokratni Intelekti razmišljali ugledni kanadski sociolog <strong>prof. dr. David Lyon</strong>, <strong>dr.</strong> <strong>Jelena Burnik</strong> z Urada informacijske pooblaščenke ter <strong>prof. dr. Vitomir Štruc</strong> z Laboratorija za strojno inteligenco na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.</p>

Zdravilo Ozempic s pozitivnimi učinki preseneča na vedno novih in novih področjih <p>Zelo malo zdravil je deležnih toliko zanimanja medicinske in farmacevtske stroke, bolnic, bolnikov, medijev in tudi širše javnosti, kot ga je deležno zdravilo semaglutid, ki je bolj znano pod imenom Ozempic. Učinkovina je bila razvita za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2, vendar je veliko več pozornosti vzbudilo dejstvo, da lahko z njo zdravimo tudi debelost.</p> <p><br />Petdesetletna <strong>Ljubljančanka</strong> zdravilo Ozempic po navodilih zdravnika uporablja že eno leto: »Po treh mesecih jemanja sem imela redni pregled. Izvidi so pokazali, da nisem imela nič več povišanega holesterola in maščob, shujšala pa sem za 8 kilogramov. Tudi zvišanega pritiska nisem več imela in sem lahko opustila tablete za pritisk. Hujšala sem počasi, zelo sem zadovoljna; v enem letu sem shujšala za 30 kilogramov.«</p> <p><br />Na eni strani navdušenje uporabnic, uporabnikov in tudi stroke, na drugi pa opozorila in svarila pred prehitrim in preobsežnim predpisovanjem. Več v Intelekti: diabetolog doc. dr. <strong>Mitja Krajnc</strong> (Oddelek za endokrinologijo in diabetes UKC Maribor), kardiolog asist. <strong>Marko Gričar</strong> (Splošna bolnišnica Novo mesto) in farmacevt prof. dr. <strong>Lovro Žiberna</strong> (Fakulteta za farmacijo v Ljubljani). Oddajo je pripravil Iztok Konc.</p> <p>O semaglutidu diabetolog Fabčič <a href="https://prvi.rtvslo.si/podkast/ultrazvok/2288722/174966794">TUKAJ</a></p> <p>Oddaja Koda <a href="https://365.rtvslo.si/arhiv/koda/175046755">TUKAJ</a> </p> <p>Trebušna debelost <a href="https://prvi.rtvslo.si/podkast/ultrazvok/2288722/174388934">TUKAJ</a></p> <p> </p>

Albert Camus: »Usoda in mogoče tudi veličina Kafkovega dela je v tem, da pušča odprte vse možnosti in nobene ne potrjuje.«<p>V romanih in kratkih zgodbah <strong>Franza Kafke</strong>, ki pogosto tematizirajo zapleteno, skrivnostno, celo nedoumljivo delovanje birokracije, se tako mojstrsko prepletajo in vzajemno dopolnjujejo občutki tesnobe, krivde, odtujenosti, jalovosti in nesmisla, da je – v pridevniški obliki »kafkovski« – njegov priimek navsezadnje postal nekakšen sinonim za moderno dojemanje sveta. Je torej Kafka, od čigar smrti je 3. junija minilo natanko sto let, pravzaprav osrednji avtor svetovne literature 20. stoletja? In če to drži, zakaj proza tega pisatelja, ki se je julija leta 1883 rodil v Pragi nemško govorečim staršem judovskega rodu, nagovarja bralke in bralce celo danes, ko pa smo vendar že globoko zakorakali v 21. stoletje? Kaj nam, drugače rečeno, sporočajo Kafkovi romani, kot so <em><strong>Amerika</strong></em>, <em><strong>Proces</strong> </em>in <em><strong>Grad</strong></em>, pa kratke zgodbe, kot so <em><strong>Preobrazba</strong></em>, <em><strong>Sodba</strong></em>, <em><strong>Gladovalec</strong> </em>in <em><strong>V kazenski koloniji</strong></em>, da se jih ne naveličamo brati? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa <strong>dr. Mladena Dolarja</strong> ter <strong>dr. Vaneso Matajc</strong> in <strong>dr. Vida Snoja</strong>, komparativista, ki predavata na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete.</p> <p>Foto: skice, ki jih je narisal Franz Kafka (Wikipedia, javna last)</p>

Še na začetku 20. stoletja naj bi imela centralno banko le ena tretjina svetovnih držav. Danes si države brez institucije, ki bi imela monopol nad tiskanjem denarja, na take in drugačne načine uravnavala količino denarja v obtoku ter, kot bomo videli, počela še marsikaj drugega, verjetno sploh ne moremo predstavljati. Čeprav so centralne banke danes nepogrešljiva institucija vsake države, špekulacije okrog njihove vloge pa so tudi nadvse priljubljena tema v teorijah zarot, pa v resnici le malo vemo o tem, kaj vse dejansko počnejo, kako se je njihova vloga skozi preteklost spreminjala in kako se utegne preoblikovati v današnjem času, ko smo priča velikim ekonomskim in geopolitičnim spremembam, ki so skozi vso zgodovine vplivale tudi na delovanje teh institucij. Prav teh vprašanj se bomo lotili v tokratni Intelekti, in sicer s pomočjo dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka, dr. ekonomske zgodovine Jureta Stojana z Inštituta za strateške rešitve ter ekonomista dr. Urbana Sušnika z NLB Lease&Go. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Evropska centralna banka, Wikipedija

V Ljubljani je pretekli teden potekal festival Big Arhitektura, ki je na enem mestu povezal arhitekte, notranje oblikovalce, inženirje, urbaniste, pa tudi odločevalce, investitorje in študente arhitekture. Edinstvena priložnost na enem mestu slišati različne poglede na grajeni prostor in oblikovanje, preveriti odnos politike do prostora ter se seznaniti z inovacijami: tehnološkimi, pa tudi tistimi v razmišljanju. V tokratni Intelekti govorimo o arhitekturnih zgodbah onkraj ustaljenih okvirov, s poudarkom na praksah, ki že v zgodnjih fazah načrtovanja vključujejo končne uporabnike arhitekture in prostora. Intelekto pripravlja Miha Žorž. Gostja in gostje Intelekte so: - arhitekta Blaž Budja in Rok Jereb, Jereb Budja arhitekti - Borbála Marosán, raziskovalka na Centru za inovacije MOME z Univerze za umetnost in oblikovanje Moholy-Nagy v Budimpešti - arhitekt Gregor Mljač, Zavod Big

Mladost je življenjsko obdobje, za katerega so značilne velike spremembe. Odraščanje prinaša nove družbene vloge in burno fizično in psihično dogajanje. Kakšno je danes poslavljanje od otroštva in kako poteka stopanje v odraslost? Koliko je negotovosti? Kaj radosti mlade in kaj jih skrbi? Kakšen je pogled na svet prek zaslonov in aplikacij? Kakšna so tvegana vedenja? Kaj pa duševno zdravje? So mladi v redu ali bi nas moralo skrbeti? <p>Digitalne tehnologije so postale del naših vsakdanjih življenj in očitno bo tako ostalo oziroma bo tehnologije še več, kljub temu, da imamo z njo številne težave. Edward Snowden je razkril, da spletni giganti v sodelovanju z obveščevalnimi in varnostnimi agencijami omogočajo množičen nadzor ljudi, Christopher Wylie, da na Facebooku poteka ciljana politična propaganda, Frances Haugen, da Meta ve za škodljive učinke svojih algoritmov prikazovanja vsebine na Instagramu na duševno zdravje mladih uporabnic in uporabnikov, pa jih ne popravi. Julia Ebner, raziskovalka ekstremizma, pa ugotavlja, da se je ta iz temnih kotičkov interneta preselil na največje platforme in jih zavzel, tudi s pomočjo lažnih profilov in umetne inteligence. Polarizacija in radikalizacija sta postali del našega vsakdana. <br />Kako gre v tem svetu mladim? Mladi so digitalni domorodci, v svet pametnih telefonov, družbenih medijev in računalniških iger so se rodili. V času pandemije je del njihovega vsakdana postalo izobraževanje in druženje prek domačih računalnikov, ki so se iz skupnih prostorov spet preselili v otroške sobe. Od pandemije naprej otroška psihiatrtija poka po šivih od najhujših primerov depresije, anksioznosti, samopoškodovalnih vedenj, motenj hranjenja in samomorilnosti. Iz osnovnih šol poročajo o hudih pritiskih, ki jih mladi doživljajo pri pehanju za najboljšimi ocenami, in o strahu pred najhujšimi oblikami medvrstniškega nasilja, ki so se zgodile tudi v državah v naši bližini in se ne dogajajo več le čez lužo. <br />Potem pa je tu še nič kaj vzpodbudna realnost, od podnebne krize do vojnih žarišč v neposredni bližini, inflacije, nepremičninske krize, do porasta nasilja na podlagi spola, krhanja demokracije in odvzemanja človekovih pravic. Kako to doživljajo mladi? Kaj kažejo raziskave? Kako zelo nas mora skrbeti in kaj lahko sploh naredimo? Kako je torej v naši domovini biti mlad?<br />O tem v tokratni oddaji Intelekta z gostjami. To so zaslužna profesorica doktorica <strong>Mirjana Ule</strong>, znanstvena svetnica s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, doktorica <strong>Helena Jeriček Klanšček</strong> z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, vodja mednarodne raziskave za Slovenijo HBSC – Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju, in raziskovalka medijev in tehnologij mladih doktorica <strong>Barbara Brečko</strong>, znanstvena sodelovka na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravila Urška Henigman.<br />foto: pixabay</p>

Čeprav so ženske v Sloveniji bolje izobražene kot moški, so še vedno težje zaposljive, zasedajo slabše plačana delovna mesta in težje napredujejo. Tako je skoraj na vseh področjih, tudi v znanosti in v tako imenovanih STEM poklicih. Na STEM študije, STEM je kratica za naravoslovje, tehnologijo, inženirstvo in matematiko, se namreč vpisuje vedno več študentk, delež žensk v teh poklicih in na trgu dela pa je še vedno zelo majhen. O tem, zakaj ženske na svoji poklicni poti ne ostanejo v poklicih, povezanih z naravoslovjem, tehnologijo, inženirstvom in matematiko, s katerimi preprekami se soočajo, kakšne so neformalne ovire za napredovanje žensk, kakšno vlogo imajo družbeno pristranska pričakovanja in spolni stereotipi ter o tem, kaj lahko naredimo za podporo ženskam v znanosti, bodo spregovorile tokratne gostje oddaje prof. dr. Saša Novak, znanstvena svetnica na Odseku za nanostrukturne materiale na Inštitutu Jožef Stefan, svetovalka za komuniciranje znanosti, redna profesorica na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana, prof. dr. Andreja Gomboc iz Centra za astrofiziko in kozmologijo, redna profesorica za astronomijo na Fakulteti za naravoslovje Univerze v Novi Gorici, in dr. Majda Pavlin, raziskovalka na Zavodu za gradbeništvo ter članica društva Mlada akademija.