Globalna vas

Milan Greiner že 55 let živi v Švici, oglaša se iz svoje vasi Oberdiessbach. Najprej je bil zaposlen kot šef gradbišča, potem pa spoznal švicarsko Heidi, s katero sta si ustvarila družino in odprla svoje podjetje. Pravi, da ima dve domovini, tudi zato ju v okviru slovenskega društva Kulturni most Švica–Slovenija vestno povezuje. Ker je pobudnik pobratenja občin Lützelflüh in Velike Lašče, bo 9. aprila 2026 v Velike Lašče pripeljal skoraj 50 Švicarjev. Pripoveduje o življenju v Oberdiessbachu, o čevapčičih, ki povezujejo narode, o zborovskem petju in planinarjenju.

Teja Goli pravi, da je že ob prvem turističnem obisku Islandije začutila magičnost otoške države, v kateri zdaj živi. Najprej se je zaljubila v deželo, potem še v Islandca. Je mlada podjetnica, ki se ukvarja z aplikativno improvizacijo, metode improvizacijskega gledališča uporablja na svojih tečajih in delavnicah. Poleti, ko so dnevi daljši oziroma neskončni, pa sede za volan. Je voznica avtobusa do 19 sedežev, po Islandiji vodi skupine turistov kot “driver guide”. Pravi, da je na Islandiji velik poudarek na biohekanju, prebivalci v različnih delih leta uživajo melatonin ali nosijo očala z rdečimi lečami. Zdravniki pa ljudem, ki so zaradi teme depresivni, svetujejo, naj se kopajo v geotermalnih bazenih.

Natalija Mucyo Waldhuber je delegatka Evropske unije za razvojne projekte, ki že peto leto živi in dela v Ruandi. Pravi, da so Ruandci čudoviti ljudje, dežela pa s čistočo in hitrim razvojem upravičuje poimenovanje afriška Švica. V parlamentu prevladujejo ženske, v državi pa je čutiti energijo večinskega mladega prebivalstva. Nekdanja atletinja je tam našla tudi ljubezen, priimek Mucyo pomeni svetlobo, razsvetljenje. Po poroki v Sloveniji so mladoporočenca v domači hiši v mestu Kigali čakali sprejem in poročna darila: veliko riža, krompirja, sadja in pijače. Natalija Mucyo Waldhuber pripoveduje tudi o opazovanju gorskih goril v naravnem okolju.

Špela Bavčar živi ob severnem delu plaže Manly v Sydneyju in je specialistka onkologije za male živali. Njeni pacienti so večinoma psi in mačke, se je pa v Avstraliji srečala tudi z bolj eksotičnimi živalmi, s kuščarji, pticami in kačami, prosili so jo za nasvet pri zdravljenju koale z levkemijo in koale z nosnim tumorjem. Pravi, da bi se lahko od živali naučili marsikaj, predvsem, kako živeti v trenutku, ne pa za jutri. Veterinarka je zaposlena v bolnišnici, v kateri snemajo priljubljeno televizijsko oddajo Bondi Vet, v njej je enkrat nastopila tudi sama. Razlaga, da pozna živalske paciente po imenu, v času praznikov pa prejme številne voščilnice njihovih skrbnikov.

Lovro Bajc z družino živi v kraju Lappeenranta na jugovzhodu Finske. Po profesionalni karieri hokejista se je posvetil trenerstvu in doktorskemu študiju trenerstva v vrhunskem športu. Že ko je prvič stopil iz letala, se je zaljubil v finski način življenja: brez hitenja, brez vročine, z veliko narave in zelenih površin. Pripoveduje, da se na globoko zamrznjenem jezeru pri njih igra hokej, dirkajo celo z avtomobili, njihov neuradni olimpijski šport pa je lovljenje rib. Po desetih letih življenja v deželi tisočerih jezer doma kuhajo slovensko-finsko hrano, Lovro Bajc pa kljub vsemu pogreša popoldanske kave in Alpe.

Žiga Mihelčič je priznani fotograf, ki se zadnja leta posveča predvsem fotografiji interierja. Pravi, da je Dubaj popolno tržišče, saj vsi tekmujejo, kdo bo imel lepšo hišo, bar ali restavracijo. V Dubaju živi že 10 let, razlaga pa predvsem o življenju v zadnjem tednu, ko tudi Združene arabske emirate preletavajo droni in rakete. Doslej so prejeli eno vladno opozorilo, naj se čim več zadržujejo v notranjosti stavb in izogibajo oknom, a pripoveduje, da življenje teče naprej, otroci se igrajo v parkih, šejki pa nakupujejo v trgovskih centrih. Pogovor sva posnela v torek, 3. marca popoldan, spominjal se je tudi minulih noči in ženinega strahu, ko je bila v bližini napadenega luksuznega hotela.

Eva Vrtačnik je magistrica akademska oboistka, ki živi in dela v Københavnu na Danskem. Veliko potuje, zato ima kovček vedno pripravljen, svoj prosti in službeni čas pa ne ločuje tako dobro, kot to počnejo Danci. Pravi, da resnično živijo hygge, zelo radi so v naravi in v parkih, tam praznujejo rojstne dneve in celo poroke. Kopajo se v vseh letnih časih, tudi zdaj, ko zmrzuje. Oboistka pripoveduje, kakšno je življenje v prestolnici Danske, kakšen je tempo življenja vrhunske mlade glasbenice in zakaj jo, čeprav je bila tam že petnajstkrat, še vedno navdušujejo Ferski otoki.

Manca Počivavšek Janhar se je leta 2020 preselila v glavno mesto Belgije, v Bruselj, evropski mehurček, v prestolnico evropske politike. Pravi, da je mesto zelo ambiciozno, velik izziv so dolgi delavniki, ki se zavlečejo v službene dogodke in večerje. Njeno delo je spremljanje evropskih politik in predlogov, zaposlena je v združenju Bundesverband für Öffentliche Dienstleistungen, ki predstavlja nemške javne službe. Zasebno pa spremlja tudi različne pobude, pravi, da je ponosna na državljansko pobudo My Voice My Choice (Moj glas, moja izbira) za varen in dostopen splav. Pripoveduje o življenju v občini Saint-Gilles in poudarja, da je nakup stanovanja ugodnejši kot denimo v Ljubljani, so pa višji stroški hrane, ki je manj kakovostna. To zlasti opaža pri okusu korenja.

Simona Vrečko je po potovanju po Nikaragvi z možem tam želela kupiti hiško, za čas, ko se bo življenje umirilo ali po upokojitvi. Na koncu sta kupila hostel, ki ga vodita že tretje leto, počitnice so postale posel. Hostel Mano a Mano v vasici Las Penitas je Simonin dom oziroma služba v času visoke sezone. Pravi, da so Nikaragovci zelo topli, čustveni in občutljivi ljudje, nič ne gre z ukazovanjem ali na silo. Vsakič, ko se vrne v Slovenijo pa jo prosijo, naj jim prinese sladko prestižno dobrino: čokolado.

Saša Šušteršič je akademska slikarka, ki je leta 2017 pustila poučevanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani in se preselila na otok Réunion. Pred tem si je dopisovala z bodočim možem, Francozom, ki ga je prvič videla na letališču. Spremljal je njena slikarska dela in želel kupiti njeno sliko. Iz ponosa in slovenske trme se je upirala, a sprejela, da ji v zameno za likovno delo kupi letalsko karto. Zaljubila sta se in se pol leta pozneje poročila. Slovenka pripoveduje o življenju na zahodnem delu otoka, o aktivnem vulkanu, umetnosti in odraščanju triletne hčerke.

Neva Lepenik z družino živi v Keniji, ob plaži Diani ob Indijskem oceanu. Leta 2000 je s prijateljem, danes možem Romanom Biondičem, z enosmerno letalsko vozovnico in 10.000 dolarji v žepu odpotovala v Kenijo. Z načrtom: odpreti enega prvih kulturnih kampov in turistom omogočiti vpogled v masajsko kulturo. Pred tem je na potovanju namreč spoznala “očeta” Masaja, ki jo je povabil domov in ohrabril, da odpre kamp. V hribih Loita sta nato Slovenca postavila Maji Moto Eco Camp, s podjetjem Eyes On Africa pa organizirata tudi večdnevne safarije. Gostja govori o tem, zakaj po petindvajsetih letih več ne opazuje levov, temveč ptice v ozadju, zakaj izbere govejo juho pred sicer ljubim karijem in kako doma mešajo tri jezike.

Petra Peršolja je pianistka, ki je doktorirala na Univerzi Kalifornije v Santa Barbari, danes pa s hčerko in možem, doktorjem fizike, živi in dela v San Diegu. Ko so ji ponudili delo v akademski in klasični koncertni sferi, je spoznala, da je dolg in naporen urnik nezdružljiv z življenjem mlade mame. Če bi se odločila za nastope klasične glasbe, bi bila na poti približno 38 tednov na leto, igrala pa bi zgolj dva programa letno. Mož Fernando jo je spodbujal, naj poskusi z nastopi v zabavni industriji. Poskusila je. Danes nastopa tudi večkrat tedensko, pravi, da razkošnih dogodkov, prireditev in porok v Kaliforniji nikoli ne zmanjka. Doma so trojezični, prvi jezik gospodinjstva pa je španščina!<p>Foto: Jack Ma</p>

Luka Cvetko že pet let živi v Srbiji, študira zvočne umetnosti na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu in je mednarodno nagrajeni snemalec in oblikovalec zvoka. Pravi, da smo iz ameriške filmske produkcije vajeni bogate zvočne izkušnje, marsikoga pa bi presenetilo, da je veliko teh zvokov, celo dialogov, posnetih pozneje v studiu. Oblikovalec zvoka opisuje zvoke srbske prestolnice, presenetilo ga je, da iz višjih nadstropij nebotičnikov odmeva zvok tropskih ptic. Razlog je preprost: domače ptice odvrniti od zaletavanja v steklene stolpnice. Komentira tudi minulo protestno leto in trenutno družbeno-politično razpoloženje v Srbiji. <p>Foto: Anja Simić</p> <p>Zapiski: </p> <ul> <li>Zvočna mapa Beograda: <a href="https://web.archive.org/web/20250411000636/http://www.zvucnamapabeograda.rs/" target="_blank" rel="noopener" data-saferedirecturl="https://www.google.com/url?q=https://web.archive.org/web/20250411000636/http://www.zvucnamapabeograda.rs/&source=gmail&ust=1768544803204000&usg=AOvVaw3kzMJzWtn1iAXRiZ3tqLiE">https://web.archive.org/web/<wbr />20250411000636/http://www.<wbr />zvucnamapabeograda.rs/</a></li> <li>Dokumentarec o političnem gibanju: <a href="https://www.youtube.com/watch?v=h3t4EiRYzHM" target="_blank" rel="noopener" data-saferedirecturl="https://www.google.com/url?q=https://www.youtube.com/watch?v%3Dh3t4EiRYzHM&source=gmail&ust=1768544803208000&usg=AOvVaw0YGMS5KM-Vjkcs6RqWlpyF">https://www.youtube.com/watch?<wbr />v=h3t4EiRYzHM</a></li> <li>Primer prelivanja političnega v umetnost: Projekt Zvučni štit. <a href="https://www.youtube.com/watch?v=kFLHIL5_-7w" target="_blank" rel="noopener" data-saferedirecturl="https://www.google.com/url?q=https://www.youtube.com/watch?v%3DkFLHIL5_-7w&source=gmail&ust=1768544803208000&usg=AOvVaw1--kCLJb_Hg7Hyfl76eMpt">https://www.youtube.com/watch?<wbr />v=kFLHIL5_-7w </a></li> <li>Posnetki celotnih “kompozicij” so na voljo na: <a href="https://www.youtube.com/@damjanjovicin" target="_blank" rel="noopener" data-saferedirecturl="https://www.google.com/url?q=https://www.youtube.com/@damjanjovicin&source=gmail&ust=1768544803208000&usg=AOvVaw3j4oG1uIK5GDO74Neb9dFU">https://www.youtube.com/@<wbr />damjanjovicin</a></li> </ul>

Nika Smiljanič se je pred šestimi leti kot študentka preselila v Anglijo, zdaj je psihoterapevtka v multikulturnem Birminghamu. Dela s klienti, ki imajo postravmatsko stresno motnjo, z vojnimi priseljenci in s samomorilnimi posamezniki. Poudarja, da lahko že en sam pogovor spreobrne človeka, da si ne vzame življenja. Govori tudi o prostem času in življenjskem standardu v drugem največjem angleškem mestu. Cene stanovanj so v večjih mestih astronomske, so pa cene živil v trgovinah nižje kot v Sloveniji.