
Ars humana
105 episodes — Page 3 of 3
Portret ni pogost v sodobni fotografiji, a so ga v Galeriji Fotografija izbrali za motiv ob 20-letnici
Ljubljanska Galerija Fotografija, ki se zdaj nahaja v novih prostorih v Centru Rog, letos obeležuje 20-letnico delovanja. Ob ustanovitvi, takrat na Petkovškovem nabrežju 47, je bila prva privatna galerija v Sloveniji, specializirana prav za fotografijo. Z njo je ustanoviteljica Barbara Čeferin želela pomagati vzpostaviti trg prodaje fotografske umetnosti in popularizirati kakovostno fotografijo. Do danes so pripravili več kot 150 razstav, sodelujejo s številnimi domačimi in tujimi kulturnimi ustanovami, inštituti, ambasadami. Organizirali so več dobrodelnih dražb, pa številne pogovore, predstavitve knjig, predavanja, delavnice. Že 15 let sodelujejo na sejmih po svetu, imajo svojo galerijsko knjigarno in delujejo kot založba. Ob letošnjem jubileju pa so pripravili skupinsko razstavo z naslovom Iz oči v oči. Osrednji motiv je portret, ki ga v različnih žanrskih in tehnoloških pristopih predstavlja 25 avtorjev in avtoric. Kuratorki sta Hana Čeferin in Barbara Čeferin. Foto (izrez): Arhiv Galerije Fotografija
Montaigne – kljub govorjenju o smrti dobiti veselje do življenja
Michel De Montaigne (1533–1592), oče eseja in eden najpomembnejših filozofov francoske renesanse, je v svojem pisanju združeval priložnostne anekdote iz svojega življenja z intelektualnim vpogledom v človeško naravo. Moralist brez moraliziranja. Vpliven mislec, ki je raziskoval jaz brez da bi stavil na analize, definicije ali ideologije. Njegovi Eseji (1588) so do danes ostali eno največjih in najbolj vplivnih del evropske humanistične dediščine. Ob izidu integralne verzije slovenskega prevoda, ki je izšel z letnico 2023 pri založbi Beletrina, predstavljamo tega samosvojega misleca in njegovo monumentalno delo v treh knjigah. Sodelujeta prevajalec Branko Madžarevič in poznavalec dr. Primož Vitez. Foto: Michel de Montaigne, iz grafične opreme Beletrinine izdaje Esejev (Goran Dekleva).
Ciril Bergles: Dihaš vame in me ljubiš in jaz rastem v večnost
Pesnik Ciril Bergles je vstopil v slovensko poezijo tiho, nevsiljivo in prepričljivo. Leta 1984 je v samozaložbi objavil pesniški zbirki na poti v tišino in vaje za svetlobo. Zbirki sta bili manj opaženi, toda vsebovali sta že vrsto prepoznavnih pesnikovih pesmi, skoraj programskih verzov, na primer Vsaka pesem je majhna molitev. V prvoomenjeni zbirki je kar nekaj pesmi, ki napovedujejo Berglesovo pesniško zbirko Ellis Island. Zbirka je izšla leta 1988 v zbirki Aleph in z njo se je pesnik predstavil širši javnosti. V naslednjih nekaj letih se je predstavil kot urednik antologije slovenskega zdomskega pesništva zadnjih štiridesetih let z naslovom To drevo na tujem raste in kot prevajalec, na primer z odmevno antologijo Sodobna španskoameriška poezija (Cankarjeva založba). Leta 1993 je v zbirki Lambda (ŠKUC) objavil pesniško zbirko Ifrikija in v njej poezijo z gejevsko tematiko. Pozneje je sledila še vrsta Berglesovih izvirnih in prevodnih knjig z gejevsko tematiko v sodelovanju z urednikom Branetom Mozetičem, hkrati pa je pisal tudi duhovno poezijo (leta 2006 je pri Družini objavil tudi pesniško zbirko Tvoja roka na mojem čelu). Toda naj je pesnik pisal o erotiki ali presežnem, je pisal s prepoznavno osebno pisavo, pogosto izpovedno, že kar neposredno, ki pa se lahko razmahne v uvid, refleksijo, ugotovitev, celo sentenco. Več o Cirilu Berglesu in njegovi poeziji ob 90. obletnici rojstva povejo literarna zgodovinarka dr. Darja Pavlič, pesnik in urednik Brane Mozetič ter pesnik in kritik Muanis Sinanović v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite. Foto: Festival Pranger/Igor Zaplatil